Iz rok mojih prijateljev

0/5 ( ratings)

Vellove zgodbe so odraz krutih razmer in neredko ozkosrčne, vendar ne v brezup pogreznjene družbe. Časovni okvir njegovih pripovedi je predvsem druga polovica 20. stoletja, nekatere pa imajo izhodišče v letih pred drugo svetovno vojno. Prostorsko vključujejo tako mestni okoliš – po svojem utripu primerljiv s sodobnimi urbanimi naselji kjer koli drugje po svetu, odkar jih je zajel vrtinec globalizacije – kot tudi podeželje v notranjosti otoka ali obmorske zaselke, ki pa, obratno, presenečajo s svojimi arhaičnimi, a trdoživimi vzorci bivanja. Posamične zgodbe kakor da so fragment iz pomenka za družinskim ali morda gostilniškim omizjem, druge so umetelnejše, niansirane s primesjo humorja, otožnosti ali empatije, in bolj načrtno sledijo zapovedim moderne kratke proze. Večini njegovih likov, bodisi da so obstranci in zapriseženi samotarji ali pa vpeti v tradiciji zvesto družinsko življenje, je skupna prvina čudaštva, ki jih potiska v mejni, zagaten ali celo tragičen položaj.

Vella se ne ukvarja pretirano s formalnimi eksperimenti. Njegova pisateljska vnema je osredotočena na vsebino, na zgodbo kot tako. Pripne jo na banalno malenkost ali pa na eksistenčno brezno, ki zazeva pred protagonistom. Ponavljajoči se motiv njegovih pripovedi iz različnih okolij so zadrževana, toda silovita, strastna in prvobitna čustva, ki takrat, ko izbruhnejo, potegnejo za sabo plaz neslutenih posledic.