Poezija Andreja Tomažina je razrezana v drobne kvadre. Skačejo vsak k sebi in okoli po pokrajini, ki je povsem neprepoznavna, neberljiva. Vseeno se zazdi, da lahko vanjo padeš hitro, zelo hitro. Le pustiti ji moraš, da te posesa vase. Izvrže med zidove, zgrajene iz hladnega jekla. Težko je. Skoraj nemogoče razumeti te verze. Če želiš priti blizu, zajebi najprej sebe. Predvsem svoj razum.
Pesmi iz Izhodišč so neprijazne. In nimajo niti najmanjšega namena postati priljudnejše. Drobne zgodbe, ki jih moraš zavzeto vtirati v kožo. Nato te njihova glazura pelje skozi obdobja, celine, dežele in ljudi, ki mrgolijo v njih. Ki se v njih preobračajo in brstijo.
Poezija Andreja Tomažina je razrezana v drobne kvadre. Skačejo vsak k sebi in okoli po pokrajini, ki je povsem neprepoznavna, neberljiva. Vseeno se zazdi, da lahko vanjo padeš hitro, zelo hitro. Le pustiti ji moraš, da te posesa vase. Izvrže med zidove, zgrajene iz hladnega jekla. Težko je. Skoraj nemogoče razumeti te verze. Če želiš priti blizu, zajebi najprej sebe. Predvsem svoj razum.
Pesmi iz Izhodišč so neprijazne. In nimajo niti najmanjšega namena postati priljudnejše. Drobne zgodbe, ki jih moraš zavzeto vtirati v kožo. Nato te njihova glazura pelje skozi obdobja, celine, dežele in ljudi, ki mrgolijo v njih. Ki se v njih preobračajo in brstijo.